Kaj je uporni človek? Človek, ki pravi NE. Suženj, ki je vse življenje sprejemal ukaze, se nenadoma odloči, da najnovešega povelja ne more izpolniti. Kaj pomeni ta NE?
Pomeni, da je vse to predolgo trajalo, do tod potrpim več ne, šli ste predaleč, pa še tu je rob, čez katerega ne smete. Ta NE postavlja mejo. Ta misel o robu se izraža v upornikovem občutku, da drugi pretirava, da svojo pravico žene čez mejo, onstran katere se ji postavi po robu druga pravica in jo omeji. Upornik dobi vtis, da ima pravico, da... Upor ni mogoč brez občutka, da ima nekako in nekje prav. Redu, ki ga zatira, postavlja nasproti nekakšno pravico, naj ne bo zatiran čez mejo, ki vanjo lahko privoli. Do zdaj je molčal, prepuščen obupu, s katerim se je vdal v usodo, četudi meni, da ni pravična. Če molčimo, zbujamo vtis, da ničesar ne presojamo in da ničesar ne želimo.
V etimološkem pomenu upornik NAREDI OBRAT. Korakal je pred gospodarjevim bičem. Tedaj pa se z njim postavi iz oči v oči. Iz upiranja se prebudi zavest. Zavemo se, da je v človeku nekaj, s čimer se lahko identificira-pa čeprav le za trenutek. Preden se je suženj dvignil, bi prenesel vsakršno izsiljevanje. Pogosto je brez besed sprejemal ukaze, ki so bili še bolj nemogoči, kakor je ukaz,ki ga zadaj zavrača. Bil je potrpežljiv , v sebi jih je morebiti odklanjal, skrbel je za svojo neposredno korist in se še ni zavedal svoje pravice. V trenutku, ko suženj zavrne poniževalen ukaz svojega nadrejenega, hkrati zavrne svoj suženjski položaj. Upiranje ga ponese dlje, kakor je mislil, kakor je mislil. Prestopil je mejo, ki jo je postavil svojemu nasprotniku, saj zdaj zahteva, da v njegovih očeh velja za enakega. Ta del v sebi, ki naj bi ga spoštovali in ga postavlja pred vse drugo in mu je ljubši od življenja. S tem postane CEL ČLOVEK. Suženj, ki je prej živel v kompromisu, se zdaj odloči za vse ali nič. Hkrati z uporom se prebudi zavest.
