ALBERT CAMUS

Izbrani eseji

V hipu mi je zlezel pod kožo. Takoj sem si ga prilastila za svojega najljubšega pisatelja-filozofa. Primerno branje ob pustih, samotnih in mirnih dneh. Sploh takrat, ko želiš preživeti nekaj svojega časa v samoti. Stran od prijateljev, staršev in ljubimcev. Ražčiščevanje svojega podstrešja in iskanju svojega notranjega miru. Pri njemu cenim ISKRENOST in občudujem njegovo USTVARJALNOST, ob enem sta to moji dve prvi vrednoti v življenju, ki sta tudi najpomembnejši. Redko srečaš iskrenost pri človeku. Ustvarjalnost pa mi pomeni način življenja, me notranje izpolni, da se ne počutim kot stroj, ki ga upravlja sistem ali družba. Groza me je občutka, ko se pri delu zaveš, da to pa sem že enkrat prej delala, ko se ti trenutek ponovi.

NI LJUBEZNI DO ŽIVLJENJA BREZ OBUPA NAD ŽIVLJENJEM (Albert Camus)

Misel, ki me vedno potolaži. Besede v katerih najdem uteho. Živimo samo z nekaj dobro zanimi mislimi. Dvema ali tremi. Ko se srečujemo s svetovi in ljudmi , jih brusimo in spreminjamo. Deset let je potrebno , da se dokoplješ do čisto svoje misli- o kateri bi se lahko pogovarjal.

SAUSAGE CHAIRS

Designe by Hirohiko Kamiya

Na internetni strani www. plushpod.com se najde krasna notranja oprema, ki odseva inovativnost in daje inspiracijo v opremljanju notranjega prostora.

Ali verjameš v ljubezen?

Najbolj znano in najlepše besedilo o ljubezni se nahaja v Svetem pismu v 1. pismu Koričanom, ki ga je napisal apostol Pavel.

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali ali zveneči cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje,da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdružiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči vse verjame, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.

Ah zveze in razveze. Težko se je razvezat in še težje zavezat. Potem, ko je konec se sprašuješ: Ali ima kak smisel. Mogoče si ga ne znamo razložiti. Ali pa smisla ne najdemo. Najbolj žalostno je kadar si rečemo: " Mogoče pa ljubezen ni dovolj močna, da bi premagala vse ovire, ki so na naši poti. Lahko ljubezen omaja ljubosumje, ki se prikrade v naše misli. Nevarna je tudi posesivnost. Iz vsake zveze naj bi se nekaj naučili. Toda kaj? Ali se naučimo biti previdnejši. Začnemo razmišljati z gavo ter pozabimo na srce. Mogoče pa se ljubezen konča takrat, ko vržeš puško v koruzo in si rečeš boli me kurac, vsega imam dost. Zaželiš si, da bi imel malo miru. Praviš si dovolj je bilo vrtincev, vzponov in padcev. Vrtiljak mi je preveč potegnil vase in mi zavrtel glavo.

Če si razočaran v ljubezni se osredotoči na svojo notranjo izpolnite. Pred tem pa iztoči solzice, ki ti očistijo srce. Vsaka končana ljubezen je žalostna. Toda za vsakim koncem je tudi nov začetek.

PRAVILNA ODLOČITEV

Kako nam telo svetuje, da se pravilno odločamo slavni nevrolog Antonio Damasio je imel pacienta z imenom Eliot, ki je kazal podobne simptome kot Phineas Gage. Tudi zanj je bilo značilno, da so bile njegove umske sposobnosti povsem normalne. Prav tako je pri obravnavi abstraktnih primerov povsem jasno ločil, kaj je prav in česa se ne sme, a je imel v praksi z odločitvami velike težave. Čeprav je razumsko povsem dobro vedel, kaj je etično sprejemljivo in kaj ne, se je pri konkretnih odločitvah vedno znova odločal, kot da moralnih načel ne bi poznal. Eliotova življenjska zgodba je bila polna neuspehov. Izgubil je veliko služb, zapustila ga je žena, nato je še bankrotiral. Čeprav so mu znanci ves čas svetovali, kaj naj naredi, da bo prav, in se je takrat z njimi povsem strinjal, se je kasneje vseeno odločil drugače.Damasio je svojega pacienta povezal s primerom Phineasa Gagea. Za oba je bilo značilno, da sta abstraktno, v teoriji, povsem dobro ločila pravilne od napačnih odločitev, a se jima je v praksi vedno znova zalomilo. Damasio je ob preučevanju tega in podobnih kliničnih primerov iz svoje prakse prišel do spoznanja, da je predvsem telesni emocionalni odziv tisti, ki nas pomembno usmerja pri vsakdanjih odločitvah. Razum je zgolj v pomoč, emocije pa so nujne. Njegovi pacienti so razumsko povsem dobro vedeli, da je neki dogodek recimo žalosten ali strašljiv, a jim pogled na strašljiv prizor ni sprožil potenja, povišanega pulza, nelagodnega občutka v želodcu in podobnih telesnih znakov, ki nam običajno sporočajo, da smo priča dogajanju, na katerega se moramo odzvati.Damasio je takšne povsem spontane odzive, ko nam lastno telo sporoča, da moramo ukrepati, poimenoval somatski markerji. Po njegovem so prav ti emocionalni odzivi telesa tisti, ki nam najbolj pomagajo pri vsakodnevnih odločitvah, in prav teh zaradi svoje poškodbe možganov ni več občutil Phineas Gage, zato se po nesreči v življenju ni več znašel.Obstajajo torej ljudje, ki znajo zelo dobro ločiti dobro od zla le abstraktno v teoriji, v praksi pa jim to teoretično znanje ne pomaga prav veliko. Nekatere študije kažejo na to, da je med osebami, ki so zaradi kaznivih dejanj v zaporu, veliko takih, katerih slike možganov kažejo na nenormalno delovanje v predelu možganov, ki je bil poškodovan tudi pri Phineasu Gageu. Po drugi strani pa raziskave kažejo tudi na to, da lahko ta del možganov poškoduje tudi uživanje drog. So ljudje s takšnimi poškodbami možganov sploh lahko odgovorni za svoja dejanja? Kaj, če opisana motnja sploh ni tako redka, kot se morda zdi?